we either adapt to change, or we get left behind.
15 05 2008“Does it hurt?”
“Yeah.”
“Where does it hurt?”
“Everywhere…”
“Maybe it hurts for a reason.”
tipi pridejo in grejo, prjatli p ostanejo. yeah right?! sploh ni res. odkar je žajfič zamaju moj svet, nato p polomu use skp, se je hkrati nekam zgubila tudi ena prijateljska naveza. in men nč jasn. p kko? sj sva bili soulmates..? ampk prjatli tut pridejo in grejo. in se spremenijo. in kr use se neha. ampk pridejo novi, ravno pravi čas. oddaljene duse se spremenijo v podobne, nato v sorodne.. ena minus, ena plus. sm se počutila zapuščeno, p sm ugotovila d ni res.
in še to.. gospodične, ki smo preveč žalostne in hočmo dragija nazaj, nismo kul. gospodične lomilke src nas le čudno pogledajo in morda je res čas, da se s tistim, česar ne morš spremenit, nehaš ukvarjat. petrca bi samo zamahnila in rekla, da eh, dovolj je obremenjevanja, je treba it naprej. in se čist strinjam, čeprou se rada mučim (očitno?) in kdaj p kdaj še pustim, da kkšn hrepeneč fleš šine mimo. modre učke in tist lep nasmeh. ja, ne spustim te še. te hočm za spomin.
